Zivjo!

Zivjo, zivjo, zivjo!

Ja, nekaj casa je minilo, upam da se tu se kdo ustavi, ampak vseeno to moram spustit iz duse.  V Kaliforniji bom se 2 tedna in pol potem se vrnem nazaj v Boston in po vsej verjetnosti v Ljubljano decembra.  Ko sem zapuscala Ljubljano januarja se mi je zdelo, o boze dragi, eno leto?? Eno leto brez domovine? Nism mogla verjet, ker se nikol prej nism bla za tok dolg od doma.  Ampak osem mescev je ze minil in cez 4 sem ze doma.  Na Slovenijo sem vedno cudno gledala.  Matr, lepa je, ni vraga.  Ampak nikol se nism pocutla v Sloveniji oz v Ljubljani res doma.  Vedno se mi je zdel kot da me odriva in da me noce.  Potem sem prsla v Boston. Jao, jao, spomnem se vseh zapletov ob mojmu prihodu, prvega semestra, prvega izpita kemije... Kje je ze to.  Za mano je semester iz pekla.  Dobesedno.  Prejsni semester sem se zavedla veliko o sebi, ampak kot sem men se zdi ze rekla, bolj zavedla kako malo vem o sebi.  Na obisk je prisel bratec in sva bila nekaj casa v Bostonu in potem skoraj mesec dni v New York Cityju.  Se mi zdi, da je blo Matiji usec :) Vem, kako je blo ko sem prvic odhajala v ZDA.  Vsi tisti stereotipi, ki jih imamo o Americanih in tisti, ki jih imajo oni o Evropejcih.  So nekateri resnicni? Ja, velika vecina, saj kako pa stereotip nastane? Ampak samo zato, ker je nek obicaj  ali lastnost stereotip se ne pomeni da je slabo.  Tudi jaz sem bila vesela, da je Matija prsu, da je vidu kako se mam js kle, da je sam raziskal ZDA in tudi jaz sem bila vesela druzbe in slovenscine.  Ceprav je Matija neki trosu z anglescino.  Najbol slavni stavek, ki so si ga zapomnili tudi moji prijatelji tu (citiram Matijo Vujica, kako se pripravis cloveka, ki sedi na tvojem stolu npr na busu, da gibne) - "Move fool, I can hear your heart beat and I know you're afraid." Cudovito.
Par slikic, ker sva res lepa (dobri geni, bodimo iskreni) -

The ultimate NYC experience.  Matija je pa Srbin.

Matija papa prvi Dunkin Donut. AMURRICA.

Matija bodoci senator pred Kapitolom.

Matija drgne prst kipa ki NI John Harvard na campusu Harvarda, ker ti kao prnese sreco na akademski poti.

Matija pozira, v ozadju moj trenutni domek, Boston :)

Matija je sel na kafo k Obami. No big deal. Just chillin.

Mico bacje na Brooklyn Bridge. 

Matija pred Fenway Stadion, dom Red Sox. Go Sox! Lol joke.  Just like baseball itself. SNAP.

Moja lepota na Empire State Building.  Straight up ghetto wassup. Damn right I did.

Smo se nagledal slikc? Smo, okej moving on.
Stanford. Kje naj sploh zacnem?  Prvi dan mogoce?  Jao, ko sm prsla sm misnla, da sem prsla na neko letovisce.  Cel campus je prekrasen.  Res topel, skrivnosten, juznoameriska arhitektura, odkrivas koticke in skrivne stopnice, polno zelenja.  Ko me je Kayo (moja sostanovalka) prvic peljala na okoli (ko psa, ko psa!) sem bla usake pet sekund uno WAAAU KVA JE LEPO UUUUUUU. FUL JE LEPO UUUU.  Ker je res, res je lepo.  Se zdej k se sprehajam, ceprov mi je sola ze domaca, me presune kok dela je mogl bit v te zgradbe vlozenga.  Ne morem verjet, da sem dejansko uporabla besedo presuniti.
Jebemu, pa sm. Pa se jo bom, vraga!  Kakorkoli, cela sola me je presunila.  Od ljudi, do vremena, do predavanj, do asistentov, do profesorjev, do osebja, do tega kok je vsak pripravljen pomagat, kako je okej ce pozdravis oz se nasmehnes sostanovalcu iz dorma na hodniku (bog ne daj da mi to naredu na BUju, fak, cudak), da nobenmu nisi odvec, da nikogar ne motis, da te sprasujejo, KAKO TI LAHKO POMAGAM, bi se kaj drugega, da si je profesor pripravljen vzet cas med vikendom za govorilne ure, ker je mel v petek zabookiran, ko si se TI zadno minuto spomnu, da dobis na izpitu dejansko to kar ste obdelal v soli... Vsi tuki so tok veseli. En velik nasmeh sole.  Vsazga k vprasas, ti je vsec na Stanfordu, te cudn pogleda, a la kaj se pa ti gres? Itak! Poglej kako je okol tebe?!  Dost nepotrebno vprasanje.  Prejsne poletje sem mela super poletje, res.  Jadranje, BeNeLux in na koncu se Barcelona.  Super poletje.  Nism bla v soli letos pa sm.  Ampak zanimivo, da se ze ene sto let nism pocutla tok sprosceno.  Res, nenazadne delam fiziko, ki je nisem mela se nikol v zivljenju, sem na Stanfordu, ki je ena najbolsih sol na svetu.  Clovk bi mislu, da se mi bo trgal.  Aaa konkurenca!!! A vsi so bolsi! Tega sploh ni.  To najdes na BUju.  Kjer je usak prpravlen cez trupla hodt, da dobi mau visjo oceno.  Kle smo gut.  Ni tega sranja.  Folk si dejansko pomaga.
Res spoznala sem velik super ljudi pa ne sam iz Stanforda ampak tud iz Brown, Colgate, Tufts, Cal Poly etc res prezivljam eno najbolsih poletij ever.  Pa v solo hodm.  Sej ne da razturam. Sej nism genij.  Je pa lazje kle dobit dobro oceno kot v Bostonu.  Material je isti, kaj cs, sam kok je kle lazje dobit pomoc pa res dosec zasluzno oceno glede na delo pa razumevanje pa svasta.  Ni tega, da prids v ucilnico pa ti prfox pove, da si neumen in da kaj sploh delas na faxu.
Tezko bo zapustit Stanford, tezko bo zapustit Kalifornijo.  Kokr se mi je zdel da me Slovenija ne mara, da me Boston zavraca, tok se mi je bl zdel da me Kalifornija sprejema :) Ne pravm, da je popolno, sej nikjer ni (jebemu, trenutno se v Londonu ne, bebci neumni), ampak jebemu je pa zlo dost blizu.  Ce bi lah ostala na Stanfordu bi.  Sem mela moznost spoznat super ljudi v Bostonu, kake kralje.  Ampak ko dobis tak obcutek, da nekam pa spadas in kjer noben ne prtiska nate, sam pomagat ti hoce, je zlo lahko dojet tak kraj za domac.  In se je zlo tezko vrnit v en kraj, ki te spominja na bojno polje.  Tezko je zapustit kraj, kjer si se zavedu, kak naj bi faks bil. Po praivc povedan, se mal bojim kako bo spet v Bostonu.  Ampak bomo, bomo, gremo napred!
Blo je super. Hvala ati&mami se za eno financijo, ne bi je zamenjala za 3mesecno tripanje po Spaniji.

Jutri se z Kayo obpravljava do UC Berkleya pa se 1x v San Francisco in bom probala, preden grem v Boston slikce vsega mal prpopat pa se campus poslikat, da boste vsi vidl kok je lepo.

En tak poleten, Example - Watch the Sun Come Up